V najino ped zemlje

sva posadila čebulice.

Iz njih zrasli tulipani krasijo sliko

tvojega nasmejanega obraza,

ki jo zdaj vztrajno trgam iz spomina.

Imela sva vrt,

kotiček združenih src,

paviljon Ljubezni,

kjer sva se skrivala

pred kapljami toplega poletnega dežja

in se smejala raznobarvnim oblakom.

V svojem pogledu si skrival kraljestvo,

kjer sem si preveč želela biti doma.

V zavetju brezvetrne doline,

v tišini zgodnjega jutra,

s tvojo roko v moji.

Imela sva malo, a povsem dovolj,

da bi ostala srečna.

V tem vrtu bova zasajena za večno

in ko ga bom nehala zalivati s solzami,

bo ravno pravi čas,

da veter spet zapiha v najino smer

in da vzklijeva med sončničnimi semeni.

Utrujena duša boža to ped zemlje,

jo varuje kot najdražje zlato

in jo skriva pred ljudmi,

ker nihče ne bi razumel

te norosti, te usode.

Najina semena moram prenesti skozi čas,

na drugo stran življenja,

na drugi breg deroče reke,

stran od demonov in simbolov.

Pot je dolga, trnjeva in strma

a vsak dan bliže golobu,

ki me čaka v belem.

Upanje, le upanje mi še ostaja.

Morda pa ve,

da sva ravno tukaj vse to enkrat že imela.

Sandra Kocijančič