v senci velikana

z jecljajočimi besedami v naročju

povešenih vek in strahopetnih gibov

med razburjeno govorico tihih brstičev

in nežnostjo skorjastega počivališča

mogoče me boš

kvartopirec kakršen  si

prepoznal

me razbral med tisočimi brazdami

pravkar zoranega polja

me poljubil z dotikom dežnih kapelj

in mi ponudil zavetje

mogoče me boš obudil v življenje

kot posušeno trto

da ti  znova obrodim najslajše grozdje

hitro moram na na pot

rada bi ti pustila sledi

ki ne bodo boleče

da me boš lažje našel

čeprav ne vem

kdo si

Silva Langenfus