Belino režeta dva Langolira In skrižem žreta, žreta v večnost samo. Pod njima tiho znani svet umira, Se tiho ruši, ruši neprestano. Le križce rišita mi, Langolira! Naj zmaga tisti, ki jih več nariše … Pred mojimi očmi se vse razdira, In čas stoji in križcev ne izbriše. Poglejte to belino prebodéno! Tu sta pisála čas in moja roka, Da bitjece ne bo, ne bo rojeno; Tu smrtno sem si sodbo podpisála, Kot perioda je narekovala: Po tejle poti da ne bo otroka. [i]*Langoliri: po Stephenu Kingu (The Langoliers) zobata, žogam podobna bitja, ki žrejo preteklost - vsak 'včeraj in tam' sproti.[/i]

Aleksandra Kocmut - Kerstin