Če na noč ne spuste se sivine,

nas objame, požene krila,

rožnat svet, zalivov

 poln svet daljine.

Krila poetov, lubja vejevje,

reši spon nas votline,

zeli, večnih pridruži se, plesu

v etrih višine.

Tu, dolgo vzori stoje, spe,

objemajo nas med temine,

ovijajo s skrivnostmi vsakdanje ravnine,

ki kažejo bodisi se kot

bolne zverine ali težko dostopne vsebine.

Prag do zajetja biti zalivov, pot ta

res da ni lahka, zato trudi,

trudi se svet, ga ujeti.

mojca nad