Kdo čuval bo po smrti pesmi tvoje;

še sam jih včasih, pesnik, ne obvladaš?

Jih tlačiš v kote,  smisle jim prekladaš,

zdaj jok so, jutri smeh, nekoč oboje.

Ko šel boš Tja,  jih nekaj vzemi s sabo,

 naj tiste bodo to, ki  same k tebi

nekoč prišle so in ker k drugim ne bi!

Ker ti si zloge rešil pred pozabo.

Ko legel boš, pod vzglavje jih potisni,

 začuti moč,  naj njih zven  svet zaniha ...

Ko oglušiš,  od njih ne bo koristi.

Morda nekoč v tvoj polsonet zapiha

nor Jugo v blazni želji pristni,

da lep spomin le tebi v čast zadiha.

Lidija Brezavšček - kočijaž