Nasulo je jutro
češnjeve cvetke
čez oči teme,
poljubilo ptice
na pojoča grla.
Še sanjal je svet
deviško zeleno,
zemljo z roso
nežno izmito;
šiva si rane,
ko joče nebo.
In ti celiš mene,
ko tiho v travi
skrita pred jutrom
kradeva minute
preden naju odnese
naglica v dan...
Še pred vrati
mi v naročje položiš
poljube za potem...
Da jih razgrnem
iz žepa sanjarij,
ko te ne bo...