Tam je stal in me gledal.

Privila sem si ga na ustnice

in izpustil je rezek zven.

Spet in spet.

Kot bi zvenel nazaj,

si je podaljševal odmev

in se ustavil na klopi

ob bregu reke.

Tam sem ti prebrala zadnjo pesem,

ki ni bila ljubezenska,

ampak je ponujala zajtrk

v svetli hiši na drugem bregu,

kosilo med eno in drugo tovarniško sireno

in večerjo pod domačo trto.

Ti pa sploh nisi bil lačen

in si mi pod roko stisnil

hladno glineno stvarco.

V začaranem risu sem bila.

Zdaj stojim pred vitrino,

v polmraku,

tem skrivnostnem času,

ki nas ločuje

in čakam,

kdaj bo petelinček nehal peti.

Andrejka