Dan se drobi med prsti svetlobe.

Čez škrbasto kamenje leze plima resnice,

ki jo počasi raznaša nasršeni veter.

Med gluha drevesa sredi noči,

se sprehodi vrtinčasti glas.

V zraku je čudna prihodnost.

Pogled se usmeri v prhko svetlobo.

Z vedno enakim raskavim glasom

si postavljam vprašanje: kaj pa prihodnost?

Odgovora v temnini noči.

Jutranja rosa že leze čez kamenje.

Vsakdanje navade se zgubljajo v vetru.

Misli mi tavajo med sunki vetra.

Mirno so spale v prebedeni noči.

Vendar jih je iz ozadja prebujal glas:

kje je sedaj svetla prihodnost?

Vprašanje zgubljeno v pozni svetlobi.

Korak se spotakne ob novo kamenje.

Prihodnost prihaja. Z nekaj svetlobe.

Hripavi glas odmeva v noč.

In jutranji veter briše prah s kamenja.

Mayamaya