Vame zarineš topo želo,
ko se razrasteš čez prostor, ki več ni tvoj.
Pa tudi moj je odslej le še malo.

Srago za srago.

Namesto tebe ti votlim želatinasto okostje
in čezenj razprem
usedlino megličave kože.

Da te lahko razstavim pred drugimi,
kakor pigmentno zrno.
Tako globoko ter prosojno.

Zato iščem besedo,
samo zate-
                                                   glas nad glasovi.

albin