Čas se je ustavil.
Že davno.

Celo večnost sem že tu,
Strmim v razprte dlani,
S katerih polzijo moji dnevi.
Želim jih stisniti v pest,
Ujeti vsaj še en korak,
A želja poklekne pod težo senc.

Megla mi zakriva pogled,
Kot zavesa, ki se spušča na oder,
Kjer se je ravnokar vse umirilo,
Po zadnjem krvavem prizoru.

Hotela sem ukrasti režisersko palico,
Da bi spremenila izid zgodbe.
Hotela sem ugrabiti igralce,
Da bi izginili kot nemi privid.
Hotela sem postati junak,
Da bi te rešila ugank.

Luči v dvorani so ugasnile,
Zavese so ponovno odrgnjene,
Nova zgodba na odru živi,
Z novimi heroji brez starih sledi.

Stisnem dlani v pest.
Reka krvi po odru polzi,
Rdeča zavesa nanj se spusti.

Še en zadnji prizor.
In čas se je ponovno ustavil.
Že davno.

Jana Tof