Gradovi, ki sem jih snoval

iz sipkih prošenj in želja,

so poniknili med bele pene

vztrajnih valov časa

in potonili v tihi ocean minevanja,

brezdanji dom vseh preminulih hrepenenj.

Na ruševinah padlega kraljestva upanja

sem ukleščen med skalovje idealov –

v nemi praznini odvečnih besed –

kjer vzdih je most med molkom in obupom …

Razjeden do bolesti od strahu,

da ob izgubah ne oklešejo me kriki bolečine –

in da na portretu, ki naslika ga življenje,

ne bom sam svoja milostna podoba.

jaka racman