Živel bi višje! da bi gorko gledal,

kako črnó prehaja v čisto modro

in sinje zliva se z belino bodro;

kedaj bo pomarančasto zapredal

rdeč kurir, razadajajoč sončave,

rumeni sok v oranžno limonado

jokavih juter; kdaj obril si brado

noči bo zali dan s prizémske glave.

Živel bi višje! tam v zelenem bregu,

v leseni koči zbiti 'z dilc rjavih;

in tam pri zlatih strehah pronicavih

vrh tibetanskih templjev; in na begu

po poteh, speljanih v stare sive kamne,

zdaj sam, zgolj s kozorogom na obisku;

in tam nekje, morda zgolj le v odblisku

nečesa kje v nečem, zvit v sne omamne.

Živel bi in bi vztrajno segal višje,

pokušujoč spoznanje stanj življenja:

kot kaplje rose se v obzir slavljenja

dne z revne rože skrijejo v zatišje.

Prebujal bi se jaz tako v čutenju

in gledal tja v daljavo, koder zrel

plod pomaranče bi se lupil, kod vel

bi vetrič hladen v krstnem šelestenju,

kjer slišal krike bi v odmev doneče

neukrotenih grl dvokrilcev v zori;

in čas bi miroval, nihče bi ne govóril;

Živim! v veselju vriskal bi molčeče.

Žiga Lovšin - Lothlorien