Nekje med stenami

se zdijo varni vsi domovi,

izoliranost mirí…

ustavijo se vsi tokovi.

Nekje med stenami

izginejo prav vsi bregovi,

žalost tare nas v temí,

ki kdaj skrivaj smo nje sinovi …

Nekje med stenami

ihtijo strgani mehovi

molk samotnih melodij,

molk bolj tih, kot so grobovi.

Nekje med stenami

izterjani so vsi dolgovi,

čar mladostnih iluzij

zaprejo sivkasti pokrovi.

Nekje med stenami

rodijo večni se strahovi,

ko se znajdemo samí

na dolgi poti, negotovi.

Nekje med stenami

otopimo, kot volkovi,

ki so postali zvesti psi,

človeku vdani in njegovi …

Nekje, med stenami,

postanemo duhovi,

nekje med stenami

obstanemo …

zidovi.

jaka racman