Zeleni travnati valovi pregrinjajo zemljo.

Z vonjem španskega bezga

omamljene podobe, so ujete na krilih vetra.

Pogled prodira skozi hiteče kosme vate.

Narisani delci žareče pomaranče

padajo na pobeljene stene.

Hladna modrina nemo strmi vame.

Kot žejna zemlja gledam v nebo.

Posušene želje kličejo po sveži rosi.

Na zagrnjene zavese oči,

padajo prašni delci, ki so že pozabili,

kje jih je zajel vrtinčasti zrak.

Nemogoče je iz notranjosti izgnati misel,

kako je nekoč metulj poljubil cvet.

Mayamaya