praskam kožo, ki do zdaj ni občutila nohtov
ker sem se raje uničevala drugje
ne tam,
kjer je opazno
in kamor je usmerjena pozornost ljudi

ker navzven smo vsi isti

ampak zdaj praskam ker ne morem drugače
zabadam nohte in teče mi kri
kadar mi pride na pamet beseda

zabadam, trgam in režem globoko
da ne povem česa naglas

ni piska od mene, ni smeha ne krika
brez glasu sedim in gledam v tla

sedim
in
molčim
in nadvse zinteresirano delam rdeče črte po rokah

vidim da gledaš in da si opazil
vem, kaj bereš v krvavih sledeh
in vem kaj jutri boš bral
vem da čakaš da povem da priznam
da prežiš na moj zlom
in to ti je igra

ampak naučil si me
in zdaj to delam
na svoj način

vedno je bolje biti tiho
as hard as it gets
tako vsaj nihče
ne more očitati besed

kai