Noben bedak mi ni enak,
da bil bi mi lahko so-brat,
na svetu ni enakega,
so rekli: mama, sosed, brat.

Saj, revež, v to bi še verjel,
ko bil bi prav zares bedak,
pa nimam lepega daru,
da bi po bebavo igral.

Ko v nakovalu čudne sreče
življenje kuje mi nesreče.
o, prav zares bi bil bedak,
ko bi ne bil za soncem stopal.

A toplo sonce vedno sije,
še nad temnimi oblaki,
je za dežjem umito, sveže
in z rosno zarjo noč prežene.



Ne, ni res, da sem bedak,
če res se sreča izogiba
moje mize in srca
ko trudno dušo stiska stiska.

Ne, ni res, sem le enak
mu bratu svojemu v težavi
ter v sreči, revi, opoteči,
hrepeneč po novi zarji.

Zarji svetli jutranji,
zarji jutra sončnega,
zarji dneva toplega:
mar sem res zato bedak?

Stopam, stopam dolgo pot
hrabro skozi temno noč,
ne pustim se lažni sreči
streti truden, sam, v nič!

Lojze Smole