Z vasi neznane me je v mesto gnalo,

saj tam sem sanjal razprostrte ceste;

a te poti bile so kakor preste,

vse zvite, temne, le luči bolj malo.

V odmaknjenosti je srce spoznalo:

ni boljše od domače je neveste,

kot roke njene, ki so vedno zveste.

A je srce za druge se razdalo.

Če sem do zdaj pehan bil tja v neznano,

misleč v prepričanju kako ta svet je

bogatstva poln, kot radostno poletje,

v uteho sem dobil le svežo rano.

Moči ni več, da šel bi čez viharje,

vse bolj ponikajo svetleče zarje.

valjo