Najina pogleda sta se srečala

in bežeče obrnila vstran …

nato pa preskočila spet nazaj –

''Saj to si ti – nekdo, ki ga poznam!''

Srečen trenutek sva ustavila.

Kot da ustavil se je ves zunanji svet,

sva drug drugemu v misli se povabila,

negibno nama je obstal pogled …

Neslišno, kot po niti pajčevine,

sva se dvignila nad svet – tja med spomine –

svetle in temne, žalostne in srečne –

sekunde srečanja, ko vsaj bile bi večne …

Srečanja trenutek – svetel, rožnat,

v meni zapustil je otožno sled …

pogled po tebi se je še ozrl,

še z mislimi je segal v tvoj svet …

To bežno srečanje imam še pred očmi,

čeprav je že minil premnogi dan,

želim si ta čas vrniti nazaj –

''Saj to si ti – nekdo, ki ga poznam. ''

jaka racman