Čukimi
Nimam sicer knedla v grlu,
ampak tisti iz župe tudi noče dol.
Kostanji bodo zreli čez par mesecev,
trave pa so že v klasju,
čeprav mi je sicer bližje
DT Suzuki kot pa susuki
Ti čudni tuji rituali
so v resnici edino opravičilo
za moje zasebno privatne
obsesije in norosti,
da grem lahko na nebo iskat
luno, ki je ni.
Tako lahko sedem na Suzukija
zamenjam luči Titove za Depalo vas
in se znajdem sredi polja
s prečudovitim razgledom
na olučkane kocke in kvadre
domžalskega espebe.
Tiho se zahvalim kmetu,
ki me bo glasno preklel,
da ni sejal koruze ampak pšenico,
in se zazrem visoko
nad migetajoče lučke na tleh
v migetajoče lučke na nebu.
Potem čakam, da se mi prikaže
luna najprej v polnem sijaju,
nato pokrita z majhno senco,
luna, ki izginja, dokler ne videl bom
le še njeno avro, nje esenco.
Pričakovanja za luno kot za naju,
rade skačejo v rime, tako že kaže.
In nato namesto ognjenega kroga,
popolne abstrakcije, ki bi jo z žarom narisal
na perfektno črn list papirja,
(ne z mojo neuko roko, jasno, z x2+y2=1),
se na nad migetajočimi kvadri espebe
skozi slučajnim presledkom med oblaki
prikaže bledorjavordeča okrogla lisa.
Če bi bil z glavo še malo bolj na zahodu,
bi tu samemu sebi prilimal cvek za dramaturgijo.
Če pa bi ostal stegnjen tja na daljni vzhod,
pa bi se moral morda odreči prstu,
ki se je že razrasel, da je zakril luno.
Ampak ko se znajdeš sredi polja
in steguješ roko nekam proti nebu
in grabiš v prazno,
hitro ali pač počasi
postane jasno,
da ni tam (če odštejemo pšenico)
nič drugega, kot luna in ti
In danes niti lune ni. Skoraj,
zavita v vsaj navidez zloveščo senco,
ki jo seveda meče moj planet,
se skozi oblake tu in tam
razkrije le tistemu, ki jo vztrajno išče,
ali pa si jo naslika sam.
Zakaj je tako težko dezertirati Descartesu,
stopiti čez vse rezine niča,
(zapri oči in misli na matematiko!)
imenovane ego in jaz in kajvemvse,
ki si jih izmišljujemo bolj in manj brihtni čuki,
in preko zamer in sebe odkorakati
do kock espebe in pritisniti na en zvonec.
Nimam haikuja zate,
ki bi zadosti osvetlil lepoto trenutka,
tudi če se za kratek trenutek ustavim,
ga ne bom, se ne bom sestavil vase.
Kot vsak večer se bom vrnil domov
in iskal koščke, nizal črke v neravne vrste.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: bp
- 30. 01. 2012 ob 17:33
- Prebrano 710 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 130.2
- Število ocen: 3
