Molk, kot zlato...
Molk, kot zlato težak
me vleče na dno.
Dušim me. Iščem besede -
roke, ki me izvlečejo,
tvoje ime.
A pozabil sem skrivni urok.
Moja usta – rdeča kot pečat,
zapirajo pismo – moj obraz,
tako bel in nečitljiv
iz te globine.
In ti nad mano, slepa
oslepljujoča luč,
ugašaš,
medliš
v mojo temino.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 30. 01. 2012 ob 15:07
- Prebrano 611 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 124.71
- Število ocen: 4
