Dotik peščenih rok; z dlani osipa

se mivka, v lesketanju večno mlada,

lebdeče, prav počasi v sen spopada:

neživ spomin - majava slika - ščipa

pritlehno me in prav zahrbtno skipa

samotnega v zaton, kjer sonce strada

in hujša moj razum v osrčju smrada

slanice vetra, ki znad morja škripa.

"Tedaj je s strehe videl ženo, ki se

je kópala", o grehu je razpredal

- medtem ko David je nabiral vtise -

zvest pismopisec; isto sem posedal

- ne vem, če res jaz - in jo izpod tise

opazoval in gledal, gledal, gledal.

Žiga Lovšin - Lothlorien