Mislim, da bom jokala.

Želim jokati.

Grlo polje v navalih obupa.

Samota.

In nemir.

Zahtevam te

in ti zamerim,

če nimaš časa.

Hodim sem

in tja,

pospravljam

in kričim

in cepetam.

Najraje bi se udarila.

Ali si pustila nekaj krvi.

Kot v srednjem veku.

Ko mi zmanjka energije,

sedem.

Zazrem se vase

in ne vidim ničesar.

Kot bi koža

obdajala mehko praznino.

Nobene krvi, nobenega mesa,

Nobene teže.

Roke lebdijo,

ker jih nič ne vleče nazaj,

k njih jedru.

Če se popolnoma prepustim,

se mi zdi, da sem že umrla

in da se gledam od zgoraj.

Prevzame me mir

in hrepenenje po tebi

zamenja

nič.

Nenavezanost…

Nenavezanost…

Nenavezanost.

Nisem vezana.

Na telo

ali nate

ali na tisto ščene v kotu sobe.

Sem.

Nič. 

MOMO