Zarekel se mi je kruh.
Slekla sem železno srajco.
Vrabec mi je zletel iz roke,
Golob je padel s strehe.
Čakala sem na jutri,
Danes nisem storila. Ničesar.

Kruh posušen,
srajca rjava v kotu,
vrabec svoboden,
golob mrtev.
Jutri bo Včeraj Danes.
Meni pa ne ostane dosti.
Mislim, storiti.

Preskočim reke.
Pregovore obrnem.
Še imam, verjamem, dam.
Vseeno.
Kljub vsemu.

Kdor takoj ne da,
ne da...ničesar.

Lidija Brezavšček - kočijaž