Nožice mojih dveh otrok
so to: nedolžne, male,
in včasih si želim srčnó,
da take bi ostale.

Dva puhka mala, dvoje ličk,
dojenčica in malček,
kot angela brez perutničk,
kot palčica in palček.

Zaprla bi ju v rožni cvet ...
Ne, nočem ju deliti ...
A že gredo nožice v svet.
Tako pač mora biti.

Tako gredo nožice v svet.
Ne znajo učenósti,
a že gredo si delež vzet
ljubezni in bridkósti.

Tako gredo nožice v svet
pomalem stran od mame.
Za vsak korak, od nje odvzet,
v srce ji solza kane.

Tako gredo nožice v svet.
Srce, solzé zadúši!
Za večno vtisnile so sled
globoko v moji duši.

Aleksandra Kocmut - Kerstin