Življenje sveča, čas mu plamen žgoči,

ki ga počasi in vztrajno krajša;

gledam svojo svečo - vedno manjša

je, njen plamen žge me, njen dim pekoči,

vse večja tema mi zija nasproti,

življenja luč pa klavrno ugaša,

izgubljam sred prostora se in časa,

brez svetilke grem po tej mračni poti.

O, svetla Smrt, zdaj pridi mi naproti,

prižgi luči, da bom ugledal cesto,

ki me popelje tja, kjer ni nasprotij,

tja, kjer pozabim na to strašno mesto,

tja, kjer me nikdar več hrup njegov ne zmoti ,

pojdiva skupaj, Smrt, kot ljubimca zvesto!

Matej Krevs