Sedeli sva sredi posušenega ribnika in si z zlaticami barvali lica.

Nabirali sva klobučke neba in jih podtikali jutranjim pticam.

Smukali sva se okoli rogovile hrasta

in mu belili odmrlo tkivo,

s katerim sva zakrpali brsteče mladike.

Doma sva jih skrbno zavili v najin kožušček.

Nekoč si mi rekla, kako zelo si želiš jadrati med drevesi.

Vzela si klobučke in si jih nataknila na svoji tački.

Nato si odletela iz klopčiča debla.

Nikoli več te nismo videli …

Samo kdaj pa kdaj se mi zazdi,

da iz drevesne dupline starega hrasta moli velik, košat rep.

Ninikotika