Od svita dalje nosim v vrečki rim
Raztreščen delček svojega obstoja,
Prav tistega, v katerem sem vsa tvoja –
A v sebi kakor bánšija vreščim,

Medtem ko margarino na kruh mažem,
Ko spletam kite in sekljam krompir,
Igram uspavanko na star klavir
In pravljico o srečnem koncu zlažem.

Vreščim pretrgana in vsa razbita,
Ko v stanovanju ugasnejo luči,
Ko v hladnih rjuhah obležim umita

In čakam sprijenega sla noči,
Nevidnega duševnega termita,
Da s tvojim me dotikom prestreli

In da vso dolgo noč po meni rije
In mi utrinke včerajšnjih skomin
Pripravlja za začimbe novih rim.
Taka je cena moje poezije.

Aleksandra Kocmut - Kerstin