Leto pozneje čas ne teče,

le odmeva v strugi suhega potoka.

Posušena mahovja,

razjedeni listi

in komaj vzklila breza.

Zaščemijo spomini,

nežne tipalke čustev plapolajo,

premika jih lahen veter,

ki se je nepovabljen razlezel

v brbončice telesa.

Leto pozneje še dišijo spomini,

ki ježijo jezik

tlakujejo prihodnost

in me zatkejo v hrepenenje,

v nevidno pregrinjalo s katerim se pokrivam.

Leto pozneje ga samo za hip odgrnem,

le da prepričam svojo žensko žalost,

da je vse še enako spominom.

Tu je telo s krili,

ki ne zmorejo dvigniti svinčenosti časa,

z rokami, ki ne zmorejo ujeti duše,

z nogami, ki vedno pridejo samo do praga.

Ima oči, ki pogledujejo skozi oblake,

razkosano upanje iz katerega prihaja zadušena

glasba mojega življenja.

Natanko leto pozneje

samo glasneje igram izbranim telesom,

ki pogumno, še pojejo z menoj.

Sandra Kocijančič