Prižgimo luč, jetniki zgodovine,

tihotnih trinajst večnih obrazov sveče,

kot štirinajsti otrok, ki nič ne reče

v začetku nedeljene domovine!

– Drevesa smo, minljivih stebrov vrsta! –

Dih vetra je razdvojil Rék sveta

do ognja – vode; satana – boga,

kot zadnja zibelka, kot prva krsta.

... Zdaj se razhajamo, ki smo zbujeni

plodovi greha iz prsti rojeni!

Kdor išče, da živi, – kdor najde, išče

ljubezen, srečo, smrt, jezêro, ognjišče…

Veliko za življenje – dan premalo,

ko umre Edino, ki je s časom spalo.

(simon)