Je kje na svetu kraj popolne sreče,
kjer je sam smeh in radost neizmerna?
Če je, ne vem, a tja na jug me vleče,
da bi tam v senci smel ležati zmeraj

in gledati v daljavo hrepeneče,
kako je morje čisto in prešerno,
kako se na obzorju vse leskeče;
tja me ponesi, jadro lahkoverno,

da bom pozabil na skrbi moreče,
da se srca mi zadušijo tožbe
nekje v zalivu, kamor veter vleče,

kamor valovi pljuskali bi krožno
mi na podplate, že od alg rdeče
in od meduz opikano mednožje.

Matej Krevs