vrsta
čudovito
kako grdo sliko sem videl v galeriji
drevesa nametana brez reda
grčasta debla zamolklih barv
zverižene suhe veje
moj pogled se je sankal po njej
kot petletnik po prvem snegu
prekrasno
kako odvratno pesem sem slišal na recitalu
besede so se lomile ena ob drugo
kot krhke lobanje iz finskega stekla
moja ušesa so pela s pesnikom
zanosno kot zapoje žaga ko poljubi les
prijetno
kako ostudno žival sem prečkal na poti domov
hitela je brez barve vonja in okusa
ujeta v mrežo imen
nežno sem tipal njene obrise
moj um jo je členil do osnovnih delcev
bila je moje vrste
U!
neprimeren uredniški komentar, ampak, drugače (trenutno ne znam) ne znam!
LP, L
Mojmir, a beremo isto pesem? Dvomim. Zadnja vrstica je prej kot pocukrana, je srhljiva in nič kaj dišeča po pocukranem. No, oglasila sem se, ker me moti razlaga zakaj enica. Verjami, da brezno ne rabi advokata, a kar je skrajnost je skrajnost in v tvojem primeru je.
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 24. 01. 2012 ob 19:01
- Prebrano 1131 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 792.88
- Število ocen: 22