Vlak zapelje v predor
in za trenutek
drdranje zaplahuta med knjigo
in obrazom.
Težke roke, noge, glava, rit
se v temini zažirajo
v naslonjala,
medtem ko Čefurje raus
golta prežvečeni ritem kolesja.
Pravzaprav ne gledam nikamor,
upiram oči v pričakovani konec predora,
ko se bo na okrušenem zidu
izpisalo: Tukaj je Slovenija.
Pomislila bi, da se nimam česa bati;
moj priimek je tu prave baže,
a spredaj je še veliko predorov
in zidovi govorijo
v mnogih jezikih.
Pozdravljena, Yoyoba, všeč mi je ta tvoja s tirnicami podložena negibnost ob knjigi, ki zaplahuta, še bolj, ko je (knjiga) že prebrana.
Glede na to, da knjigo vsi poznajo, bi bilo morda boljše v 2. kitici: "medtem ko Čefurje raus prežvekuje ritem kolesja." in v predzadnji: "Pomislim, da se nimam česa bati - moj priimek je prave baže. / A spredaj je še veliko predorov / in zidovi govorijo / v mnogih jezikih."
Ta del se mi zdi najmočnejši, in morda bi lahko kar opustila zadnjo (razlagalno, nekoliko omiljujočo) kitico. Saj veš - ena od možnih interpretacij, za izziv, razmislek. Ker se me je dotaknila.
Lep pesniški pozdrav,
Ana
hvala, Ana, predloge bom vsekakor upoštevala :-) četudi z zamudo!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: yoyoba
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!