Ni mi čisto jasno,

ali je umrl,

ali je segnil,

ali se je sploh rodil,

nekaj  pa vem,

ostal je skelet,

grozljiv,

ogaben,

črvi ga glodajo,

smrad,

od skeleta,

skeleta od nekega dekleta,

sem to dekle jaz,

se sprašujem,

ko spremembam kljubujem,

potem se na tla sesujem,

odpoved srca,

kap,

infarkt,

ni mi jasno,

kje je ta skelet,

kje je smrad po gnitju,

ali je lobanja počena,

ali je hrbtenica uničena,

kaj,

kaj je to,

je to mogoče hudo,

ja,

skelet je prav lep,

ko ga peljejo na pogreb,

trobenta zapoje tišino,

ufff,

mrtva sem,

to je prav fino,

bom vsaj satanu za družbo,

a gotovo ne bo imel cajta zame,

ker ima menda v peklu pravo gužvo,

torej,

ni me več,

haaaah,

zbudim se iz te more,

vsa prešvicana,

ali je res,

skelet,

ali potem vstanem,

grem na sekret,

skelet mi pomaga,

pižamo dol snet,

pogledat v svet,

skelet pa je vbistvu od kralja,

ki je že zdavnaj umrl,

sedaj se z nepremičninami ukvarja,

ima celo bogastvo,

polno denarja,

skelet,

ja,

cedevita je boljša,

grem sedaj pod luno,

ki se obrača,

da se mi zavrti,

da me zaboli,

da spet začutim ob sebi ta skelet,

saj to si ti,

moj obup,

samo vzdihujem,

saj sem pepel,

ki postal bo fenix,

lepo bo zapel,

potem pa znorel,

se zlomil,

hreščal,

kašljal,

upal,

da bo mraz,

to pa je dokaz,

dokazno gradivo,

okostje,

razžrto in sivo...

Neža Matjaževič