Krik

osamljen
kovanec sonca
se drobi
v plavajoče trose

luna
koketno razteza nasmeh
v srpasto režo

visoko na bregu
posedajo galebi

rahel piš
vrtinči
morsko dlan

nočno zatišje
zmoti
krik

v krempljih sove
umira plen

dvoje luči
izzveni
v epilog tišine

Lea199

ajda

Poslano:
22. 01. 2012 ob 10:13
Spremenjeno:
22. 01. 2012 ob 10:14

Dobro si zakričala, Lea:) in očitno z dobro kapaciteto pljuč speljala ta krik do konca. Pljuča so pa lahko karkoli, po želji, lahko tudi pisalo:), hja, v mislih je dovoljeno marsikaj;).

lp, ajda

 

Zastavica

Lea199

Poslano:
24. 01. 2012 ob 20:31

Ja, ajda, dovoljeno je sanjati in se zasanjati, potem greš daleč v domišljijo, vidiš tisto, kar v resnici samo čutiš:)

Hvala za komentar!

Lp, Lea:)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Lea199
Napisal/a: Lea199

Pesmi

  • 21. 01. 2012 ob 15:51
  • Prebrano 966 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 480.9
  • Število ocen: 14

Zastavica