V verižnem trčenju z resničnostjo
vkleščen med to zarjavelo
pločevino besed -
kdo me bo zdaj izvlekel iz tega
nesrečnega jezika:
rešilec, gasilci, policija, mrliški voz?

Katerikoli od organov,
ki mu uspe, da ohrani pri življenju
mojo besedo, za sabo sproži
še druge, bolj birokratske organe
in ti spet skupaj tvorijo ves ta
železni, neprodušni organizem,
ki se ga skušam znebiti.

Toda z vsakim dihom
je bolj zadušljivo
biti tu znotraj, bolj tesnobno
in čutim, kako to zveriženo narečje
vse bolj postaja moja krsta.

Zaspal sem za volanom, utrujen
od podobe lastnega pogleda,
od moreče slike domovine
v vzvratnem ogledalu...

Sram me je. Razmišljam -
iz tega nerodnega položaja
me zdaj lahko izvleče le tisti stari
dobri Samo Ironija, znanec
iz vlečne službe, ki me na črno
skrivaj odšlepa daleč stran
od prizorišča te bedaste nesreče.

Matej Krevs