Gledam, gledam,

v daljavo gledam,

vse se maje,

ničesar ni,

pogledam v levo,

na tisto stran neba,

vesolja,

kjer nekoč sem bila doma,

a tudi tam,

tudi tam ničesar,

brezveze,

sami encimi.

sami atomi,

same celice,

sama ničevost,

a vsekakor,

ljubim te zelo,

kakor mati ljubi svoje dete,

preklinja moje telo,

se izgublja,

telesa ni več,

organov ni več,

izgubili so se tam nekje,

v pradavnini,

med neljubimi spomini,

tema,

vzrok mojega problema,

blisk,

ki ga ni,

je kakor mastni tisk,

ja,

sedaj  pa bom zaspala,

ker sem vse skupaj zasrala,

hej,

prijateljice,

hej,

prijatelji,

najlepša vam hvala,

hvala vam za razumevanje,

hvala za spodbudo,

hvala za besede,

hvala za batine,

hvala vam,

ker ne obstajate,

kakor jaz,

...

v temi tak grozen mraz,

v mrazu pepel,

da bi še sam jezus kristus zaklel...

če bi te besede imel,

če bi sploh kdaj živel,

če naša zemlja bi sploh bila,

bi se oglušujoče krohotala,

in toplino dajala,

in,

vse skupaj zasrala...

Neža Matjaževič