Zapiram oči .

S toplim občutkom jih lepim skupaj.

Znova in znova,

preznojena od ženskosti,

prepojena z mrzlico prefinjenosti.

Rožnato nezemeljsko bitje ,

z večnim nasmehom na prsih

v  razcveteli popkovini noči .

Zapiram oči,

kot zrcala jih zlagam skupaj.

Lice na lice.

V tiho globočino črnine jih oblačim,

do brezglave neskončnosti,

sladkega spomina.

Belo utripajoče zrklo,

daj,  okusi medičino večne,

s tinto prepojene teme,

zasluti bobneče valovanje srca

v skeletu, v medprostoru.

Tako je blizu, da je predaleč.

Silva Langenfus