noč opazuje pjanca v hoji

in luna zadira očitajoč pogled

v skrušen, skrit prebičani hrbet

solza je tesno priprta v očesu,

misli neulovljive drsajo skozenj,

a oko nič ne vidi, uho ne sliši

želodec prazen po pijači zavija,

da se ljubica pozaba, v človeku zdrami,

povleče kravato k tlom, s temo nazdravi

srce pa k sebi sprejema le kamenje,

in težko postaja, že prsi se trže,

lahkotno, nevidno v hlače zdrsi,

dostojno se mrtvo iz človeka spusti

človek špancira skoz meglo v temni noči,

doma ni v tem svetu, le v nemirni glavi počí,

tisoč misli (zdaj jih vidi) brezsrčnih z njim bdi,

vendar si le mirno tiho zanko zateguje,

ta o zadnji ariji

predirno molči

Evelyn