Čez tromostovje sem, berač, počasi
capljal k Prešernovemu spomeniku,
kar s čevlja na razgretem mi granitu
naenkrat je podplat odpadel prašni,

da sedel sem na bližnjo klop, saj v takšni
obutvi sem bil res ubog. V zvoniku
poldne je odbilo, sonce v zenitu;
pa me zažeja, v tej vročini pasji

in krenem tja, k stopnicam frančiškanskim,
da v cerkvi žejo pogasim neznasko.
Vstopim, z roko si zmočim ustne vneto,

a slana, glej, kot morje adrijansko,
kot solza je bila, da sem v strašanski
jezi z gnusom izpljunil vodo sveto!

opomba: ta sonet je že bil objavljen,

              to je njegova popravljena verzija.

Matej Krevs