Z ustnicami, zažrtimi v led,
tako hladno kot zdaj
mi ne govori več!

Ne s to rastočo snežno kepo
v grlu, ne s tem jezikom,
mravljinčastim od molčanja.

Saj vem vse, pravdobro te poznam-
pesem ti drhti v ustih, pesem,
ki te je grela, ki ti je pela...

Besede, ki se nočejo zaceliti,
ki se v zatohlih pogovorih še vedno
oklepajo svojih pomodrelih zlogov.

Čas je, da jih prezračiš,
čas je, da jih prekrvaviš,
da jih obudiš k življenju.

Glej, spet se ti vračajo, zimzelene,
spet se ti vračajo v srce, že pojejo,
slišiš? Že odmevajo po vrhovih.

Zdaj pa se vsenaokrog kruši sneg,
plazovi se ti približujejo,
neizogibno, neizogibno.

Z ustnicami, zažrtimi v led,
tako hladno kot zdaj
mi ne govori več!

Matej Krevs