Mnogokrat je dan drugačen,

v katerem ne zmoreš zaustaviti misli.

Vsevprek je prepleten z mrežami,

kjer je ujeta pekoča svoboda

in kamor se zatikajo grižljaji zadušenih besed.

Tako rada bi vedela

zakaj se nova vprašanja

obešajo na tavajoče duše.

Vabi jih obzorje,

pobarvano v nejasne barve.

Ponuja razsvetljenje upajočim ?

Tako rada bi slišala

zapredke novih življenj,

iskrivo energijo resnice,

vso božanskost trenutka,

pogovor vetra in ptic.

Sežem pod sivino otipljivega,

se nežno dotaknem sredice,

mavrične meglice.

Vanjo so položena zrela semena

prihodnosti,

lebdeče želje.

V dlaneh škrlatno žari: TI. 

Sandra Kocijančič