Obupan, v samoti neizmerni,
kot blazen kričal bi v gluho noč,
če ne bi vedel, da je nemogoč
vsak moj klic, ker gre v nasprotni smeri.

V tišini skušam vzeti to nemoč,
kakor usodo dano le prekletim,
ki moram jo molče in sam živeti,
da me ne pokonča neznana moč.

Ker sem tako obsojen na čakanje
in na večni molk in to tišino,
se zatekam v zapeljive sanje,

da mi omiljujejo ostrino
s katero me nenehno reže čas
in mi naznanja skorajšni poraz.

Matej Krevs