Odpiram oči ...
Na vzhodu jabolko rdeče zori.
V krilu mesta vstajajo hiše.
Električna žica drgeče pod težo golobov.
Zlivam se v razpokane vene ulic
skupaj s tisočerimi sanjami tujcev,
ki pršijo v nebo.

Moje roke so prazne.
Srce prav tako.

Ničesar skupnega nimava: ta dan in jaz.
Našla sva se slučajno, da se spojiva
v temnočutni dolgčas.
V zenitu demon z vrelim jezikom
oblizuje vrvež globoko pod sabo.
Rapsodija prvobitne nemoči.
Jek otroštva rine v pozabo.

Prišli so črni ovratniki.
Počenila sem v zatrep nedolžnosti.
Rekli so, pojdi na tisto goro,
kjer sneg zori globoko v avgust.
Kakor kolovrat za nežni Trnuljčičin prst
zbodlo me je dognanje:
da spim tisoč let,
ne prideš mi v sanje.

Odpiram vam slane povestice v svojih očeh.
V nedra prometnih konic seza polmrak.
Prižigajo se kresnice.
Ducat svinčenih slonov teži mi korak
na neusmiljeni poti do bridke resnice.
Čarovnice se hihitajo na rdečih saneh.
Zaplesala jim bom solo -
za kratkočasje, za smeh.

Aleksandra Kocmut - Kerstin