Smo, smo, smo
Nemirni čolni smo,
v skupnem pristanu
se dvigujemo s plimo
in spuščamo v oseki.
Slano morje razjeda deske,
preusmerjamo strani neba
z dvignjenimi jadri,
upamo na pravi pristan,
ko odidemo na pot.
Še vedno rezervni čoln čaka,
z rezervnim obročkom,
da nas potegne na zrak,
da pridemo do kopnega,
kjer smo navajeni
prijemov preživetja.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 14. 01. 2012 ob 18:00
- Prebrano 626 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 306.82
- Število ocen: 9
