Nekoč davno,

takrat, ko so se zame zaprla

okna tega sveta,

sem te izročila rekam,

šepetu zvezd

in nedosegljivim dnevom shakespearjanske mladosti.

Od tedaj je moj sen

dišal le po tebi

v krošnji neke galaksije

in spraševanje o ponovnem srečanju me je z bolečino

pešajoče potrpežljivosti zbadalo do krvi

in zaman sem iskala prostor, kamor bi

dokončno izlila vse dneve pričakovanj.

In ravno v tem

obdobju norosti,

ko mi ni nič padlo z neba,

si se nenadejano prikazal

z mojo dušo v svoji ...

Sanjam mogoče?

Če nisi privid

povej ali veš, da si prav Ti

že stoletja pričakovana oblika, v kateri se lomi

svetloba mojega upanja? 

Marko Skok - Mezopotamsky