Trzinska neolitska kladivasta sekira: to je sekira iz kamna, ki so jo našli v Trzinu in je shranjena v kamniškem muzeju. Podomače se ji reče trzinska skirca. Seveda je naslov tak, ker sem doma iz Trzina, lp.

Matej,

čudovita pesem,

hvala, sem jo lahko brala.

Moje čestitke!

Lp, Lea

Navkljub brazdam, zarezam in žrtvam, ki jih pušča za seboj sekira , ostaja jezik najprepričljivejše orodje pri pisanju zgodovine.

Dobro si to ubesedil. Čestitam.

LP

A

ja, hvala, je pa treba povedat, da osebno mislim, da je ta pesem nekoliko neiskrena, to je tudi zmotilo uredništvo revije Mentor (in še kakšnega) tako da jo potem niso objavili, ker najbrž niso verjeli, da je v resnici  za mano kakšna "dolga, krvava zgodovina molka"

Tako, da Andrejka, če ti smem to pojasniti, si mojo pesem malce narobe razumela, oziroma jo je tvoje narobno branje izboljšalo. Ker v tej moji pesmi je sekira metafora za pisalo s katerim pišem poezijo, (s katero naj bi si, če verjamemo tej pesmi, reševal življenje) in "dolga krvava zgodovina molka" naj bi bila metafora za ustvarjalno krizo. In če beremo pesem naprej vidimo, da me je mučil nekakšen strah pred belino (papirja), in da pod ledenikom črnila (spet metafora za krizo pisanja) počiva v ledenam kristalu nekaj kar ta moja ustvarjalna kriza ni mogla izničiti in to je jezik, pa naj bo to mišljen materni jezik ali pesniški, ali katerikoli jezik. Bistvo, ki ga želim povedati pa je to, da si natančen bralec poezije na koncu te moje pesmi upravičeno reče: in, pa kaj, če je ostal jezik, si morda mislil, da, če tebe muči pesniška kriza, da bo z njo vred  izginila tudi govorica sama? No, tako nekako si sam razlagam zakaj ta pesem ni bila objavljena v Mentorju, in lahko rečem, da se zdaj, ko je že preteklo nekaj časa od te njihove zavrnitve, z njimi  popolnoma strinjam, v smislu, da pesem ni slaba, pa vendar ji na koncu malo zmanjka prave moči.    lp.