Skrivnost ušes ki slišijo misli glave ki jih nosi

Je v naglušnosti za zvoke okoli sebe

Tako je tudi Poezija umrla

V refleksijah notranjih zvokov

V hermetično zaprtem samospoznavanju

Ki svoje mrtve slike spominov oživlja  s svetlobo

Ene od neštetih neuresničenih možnosti

Ker ni je bolj zaželjene in dragocenejše svetlobe

Od tiste na koncu predora

Smiselnost katere lepote nas je tako strah

Če uspe priti iz tunela

In zagledati lasten pogled

Človeku  preostane samo to

Da se prepozna v drugem

In končno postane  vreden  nekogaršnjega pogleda

Lidija Brezavšček - kočijaž