dokler ne izvrtam luknjic

skozi svojo

prekleto predebelo kožo

in pogledam ven

(ujeta sem v sebi, ja

kliše? seveda!)

ne bom napisala te pesmi

saj  gotovo obstaja

kot perspektiva recimo

a ne more ven

iz nepropustnega raztegljivega mehurja

ki sem jaz

in kako bi jo potem

sploh lahko imela ti (razsodnica)

ki si rečeš mati hči zvezda jetnica

za svojo hišno vižo?

   ...

če sem zdaj zatolkla

pesnika v tebi, srce jeznorito,

potem nikoli

niti za trenutek

nisi nosilo moje pesmi

Lidija Brezavšček - kočijaž