Za Kerstin:)


Saj petje tudi zdaj ti ni nič tuje,
Čeprav se čutiš medla, posušena
In misel tvoja nikdar ni nobena
Potolkla mozaikov, ki jih snuje!

Če steklovina zdaj je vsa konkavna
In težke sence mečejo gredine,
Pa dobro veš, da tudi hudo mine...
Vrnila se boš sveža, razpoznavna.

Vsi upamo, veš, jutri ta čas pride.
Zrcala vsa boš biserno zgladila
In popkovini tanki moč poide.

Nikoli se ni Pesem ohladila,
Le v školjki čaka, da spet mlada pride
V svet, kjer bo naše duše spet hranila.

+
Ker Ti si kakor sonca vir bogata.
In petje tvoje nosi to spoznanje,
Da svet morda zares ni kakor sanje -
A pesem nam odpira Vase vrata!

Lidija Brezavšček - kočijaž