Vzamem te v roke...

zdiš se mi svetla, nežna

kakor pero, ki ptiču odpade na tla.

Odprem te...

prelistam po lepilu dišeče liste

in z njih preberem s pravopisnimi napakami

okrašeno misel.

V grlu se mi naredi cmok.

Vsa kri sune v glavo in se

ustavi na kotičku senc.

Potem pokukam v tvoj najbolj skrit kotiček,

črn zalepljen žepek,

kamor vsak dan pospravim

(umišljeno) ustvarjalno bit.

Ogledujem skrbno prepognjene liste,

na njih se prerivajo in iščejo pozornost

verzi, prečrtane misli, nevšečne besede.

Sramežjivo zapišem nekaj,

kar bi mi kasneje utegnilo koristiti.

To položim na vrh papirne sestavljanke

in hitro spravim v črn žep.

Tam pustim zoreti, kot mlado vino

in nekoč iz te besedne zmede

nastane nova pesem.

AnaNeja